S pojavom učinkovitih ekrazitnih granat je bila kamnita utrdba pri Klužah ob prelomu stoletja že tako zastarela, da ne bi vzdržala niti šibkejšega obstreljevanja. Zato so se v avstro-ogrskem vojnem ministrstvu odločili za gradnjo dodatne topniške zaporne utrdbe na pobočju Rombona. Z izbranega položaja so s topovi lahko obvladovali dostope do Bovca in hkrati bdeli nad Goriško cesarsko cesto. Dostop do gradbišča je bil izjemno zahteven, saj je bilo potrebno v prepadna pobočja vsekati 1292 m dolgo cesto, ki je s 113 m dolgim predorom in eno serpentino premagovala 114 m višine. Odprtino predora je bilo treba prilagoditi največjim kosom obrambne opreme – 10 ton težkim jeklenim topovskim ščitom in 13-tonskim kupolam oklepnih havbic (iz plzenske Škode).

Enovito utrdbo so zgradili na izklesani in deloma podzidani uravnavi nad 60 m visokimi pečinami, ki so onemogočale pehotni napad. Ob bojnem bloku v prednjem delu zgradbe sta dva ramenska kaponirja služila za obrambo pred pehotnim napadom, v zadnjem delu pa so bili prostori za posadko. Streha in najbolj izpostavljene stene, debele do 2 m, so bile iz phanega betona (brez armature), ki so ga vgrajevali v plasteh, manj izpostavljene stene pa iz lomljenca. Zgornji del prednje stene kazemat in obode kupol na strehi so obložili z granitni bloki iz Južne Tirolske. Od tam so jih po železnici pripeljali do Trbiža, nato do Kluž s konjsko in skozi predor na gradbišče z volovsko vprego.

Iz Hermanove utrdbe je 13 častnikov in 227 vojakov s štirimi 120-milimetrskimi topovi v oklepnih kazematah (z dometom 6700 m) in dvema 105-milimetrskima vrtljivima oklepnima havbicama na strehi (z dometom 5900 m) obvladovalo skoraj celotno Bovško kotlino. Za vodenje topniškega ognja so na streho namestili dve vrtljivi oklepni opazovalni kupoli. Na jeklenem stolpu ob zadnji steni bojnega bloka je bil nameščen oklepni električni obločni žaromet s premerom zrcala 90 cm za nočno osvetljevanje topniških ciljev. Upravljati ga je bilo mogoče tudi na daljavo. Utrdba je bila opremljena z električno razsvetljavo in zračenjem, imela je tudi vodovod z zajetjem izvira ob Koritnici, črpalko pa je poganjala elektrika male hidroelektrarne.

Leta 1900 dograjeno utrdbo so poimenovali Fort Hermann (Hermanova utrdba), in sicer po legendarnem stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu, ki je maja 1809 kot poveljnik utrdbe na Predelu padel v boju s Francozi. Skupaj s spodnjo utrdbo je tvorila Bovško zaporo (nem. Flitscher Sperre), najvzhodnejšo v nizu alpskih zapor ob italijanski meji. Za učinkovitejšo obrambo ceste pred Klužami so leta 1909 v steni, 14 m pod Hermanovo utrdbo, izdolbli še tri kaverne za žaromet, topovsko opazovalnico in dva mitraljeza. Z utrdbo so jih povezovali podzemni rovi, telefon in kovinske pogovorne cevi, ki so bile med obstreljevanjem uporabnejše od telefona.

Gradnja utrdb in dostopne ceste, pa tudi oskrbovanje posadke z živežem in obrtnimi storitvami, je skupaj z zapitki, ki so jih v gostilnah puščali častniki in vojaki, dajala kruh številnim domačinom. O zahtevni gradnji so tedaj poročali: »Avstrijska vojna uprava hoče bolje zavarovati državno mejo, kar ne pomeni ravno najboljših odnošajev z Italijo… Pri delu rabijo le domače ljudi, Lahov nočejo v delo. Dnine so prav lepe in ljudje so mnogo zaslužili. No, je pa bilo tudi zelo nevarno, kakor so dokazovale nesreče, ki so se že zgodile… Na novi cesti se je udrl prod. En delavec je bil ubit, drugi hudo poškodovan. Dan preje se je istotam hudo poškodoval še en. Delavci so hudo prestrašeni.«

Ob začetku vojne sta bili utrdbi Bovške zapore že zastareli, a sta vseeno izpolnili svojo nalogo. italijanska vojska se kljub veliki premoči ni odločila za napad, temveč je Hermannovo utrdbo več mesecev rušila s težkim topništvom. Avstrijci so medtem na fronti pri Bovcu vzpostavili ravnotežje in ustavili italijanske napade. Italijansko topništvo je poleti 1915 na Hermanovo utrdbo izstrelilo 3840 granat. Cilj jih je zadelo okoli 200. Med njimi so bile tudi 441 in 350 kg težke 305-milimetrske granate, ki so jih izstreljevali s 13 km oddaljenih položajev izza Kanina v Reklanski dolini. Posadka se je med obstreljevanjem sicer umaknila, a je po doslej zbranih podatkih življenje vseeno izgubilo 9 vojakov. Do maja 1916 je bila utrdba tako hudo poškodovana, da so jo Avstrijci zapustili, topove pa odnesli v kaverne na Svinjaku.

Dostopno cesto na gornjo trdnjavo so na več mestih zasuli plazovi in podori ali pa so jo odnesle hudourne vode, prav tako so propadle varovalne ograje… Na Hermannovi utrdbi ni več jeklenih topniških ščitov in kupol, ki so jih po prvi vojni izdrli Italijani. Preostalo železje so iz betona temeljito odstranili domačini in ga prodali kot odpadno surovino. Podzemne kaverne so ostale zasute, okolico pa je prerasel gozd.
Prva načrtnejša ureditvena dela so bila opravljena v letu 2008, s ciljem, da bi obiskovalcem ostopoma približali pomembne ostaline na Klužah in jim odstrli enkraten razgled po Bovški kotlini.

Avtor:
Fedja Klavora in Marko Simić

OPOZORILO

Pot do Hermannove utrdbe je večino leta normalno prehodna. Ruševine utrdbe niso zavarovane in jih obiskujete na lastno odgovornost! Med obiskom je potrebna posebna pazljivost! Priporočamo uporabo žepne svetilke.