Urnik 2014:

MAJ,OKTOBER
ob sobotah in nedeljah
10:00 – 17:00

JUNIJ,SEPTEMBER
od nedelje do petka
10:00 – 17:00
sobota
10:00 – 18:00

JULIJ, AVGUST
vsak dan
09:00 – 20:00

CENE VSTOPNIC:

odrasli: 3 €
dijaki, študenti, upokojenci: 2 €

odrasli nad 20 oseb: 2 €
dijaki, študentje, upokojenci nad 20 oseb: 1,5 €

gosti skupine 1313: 50% popust

Osnovni podatki

Zgodovinsko zaznamovani prostor ob sotočju Koritnice in Šumnika, kjer pod okriljem trdnjave Kluže in zgornje Hermannove trdnjave zamolklo šumeče vode nenehno dolbejo in poglabljajo kamnite struge, pripoveduje v skale prikrite zgodbe preteklosti.

V zadnjih sto tisoč letih so ledeniki večkrat izlizali in zasuli dolini Loga pod Mangartom in Bavšice ter zapolnili jezero v Bovški kotlini. Vode so odtekle, ostale so terase, vanje pa so reke vrezale široke struge in ozka korita. Kultivirano pokrajino je pomagal oblikovati tudi človek.

Pred več tisoč leti so staroselci tovorili jantar proti morju čezalpski prelaz na Predelu. Rimski mesti Aquileia (Oglej) in Forum Iulii (Čedad) sta se prek njega oskrbovali z noriškim orožjem. Tod je oglejska oblast v srednjem veku širila svojo Patrio, menihi iz koroških samostanov Osoje, Millstatt in Krka (Gurk) ter iz furlanskih samostanov Rožac in Možac pa vero in gospodarstvo.

Posebnost bovškega prostora, da so bile zemljiške posesti in cerkvena oblast v rokah tujcev, je prispevala h križanju različnih interesov na tem območju. Strateška mejna lega Bovškega je terjala večstoletno bojevanje za upravljanje tega ozemlja.

Beneška republika si je leta 1420 podredila bovško območje ter se s trdnjavico skušala zavarovati pred turškimi vpadi in severnimi sosedi. Kljub temu so Habsburžani leta 1509 Benečane izrinili, leta1521 pa izoblikovali dokončno mejo ter uvedli samostojno bovško glavarstvo z glavarjem na čelu. To je za domačine pomenilo tudi ugodnosti in le-te je prebivalcem uspelo zadržati do leta 1751, ko je bovško glavarstvo izgubilo samostojnost. Več kot dve stoletji so Bovško ščitili z gradom na Klužah, pozneje pa tudi s trdnjavami na prelazu Predel.

Burna stoletja bojev za oblast so kraju dala ime Bovška vrata latinsko Ianua Italiae, pozneje Chiusa, Porta de Plezz passo, Porta de Plettio, Chiusa di Plez, Chiusa Forte in končno Flitscher Klausen. Pomembno vlogo je imel bovški grad. Bil je sedež glavarstva in kot tak je vseboval vse sestavine utrjenega gradu cestne zapore, zavarovan prehod prek mostu čez globoko sotesko, osrednjo stavbo z dvema rondelama, skladišče orožja in opreme znotraj obzidja, smodnišnico, cisterno za vodo ter kapelo sv. Jurija, zaščitnika vojakov in prevoznikov.

Ob vse večji francoski nevarnosti so grad dodatno utrdili, toda to ni zadostovalo za obrambo pred francoskim prodiranjem leta 1797 ob Soči navzgor. Napad francoske vojske iz nepričakovane smeri, pot ji je pokazal domačin, je grajsko skupino petstotih vojakov presenetil. Del skupine je grad zapustil, most čez sotesko pa poškodoval, tako da je del francoske vojske ob hitrem prodoru čez most našel smrt v reki. Kljub temu preostali skupini gradu ni uspelo ubraniti in Francozi so sprostili vso svojo jezo in grad požgali. Zaradi negotovih političnih razmer so Avstrijci leta 1804 skušali razvaline gradu utrditi in že čez leto dni so se tam znova spopadli avstrijski in francoski vojaki.

Leta 1809 so Francozi še zadnjič korakali mimo Kluž in pri trdnjavi na Predelu izbojevali novo zmago. Na Klužah pa so dve desetletji »tice strašile«. Nova cesta, ki so jo Avstrijci začeli graditi leta 1834, je nekako zapečatila usodo porušenega gradu. Proti koncu 19. Stoletja so mednarodne napetosti spet zahtevale vzpostavitev obrambnih sistemov ob meji.

Leta 1882 so na istem mestu zgradili novo trdnjavo Kluže, petnajst let pozneje pa začeli graditi zgornjo Hermannovo trdnjavo. Ta je bila dokončana leta 1900. Trdnjavo Kluže so začeli graditi 28. 3. 1881 in jo dokončali septembra 1882. Gre za vzorčni primer avstrijske kamnite trdnjave s konca 19. stoletja. Po načrtu iz leta 1882 je posadka štela 180 mož in je razpolagala s tremi topovi ter štirimi mitraljezi. Za zidavo zgornje trdnjave so že uporabili portlandski cement, beton in malto, železo in granitne bloke. Zgornja trdnjava je bila tako opremljena s štirimi topovi, štirimi havbicami in osmimi mitraljezi, toda kljub mogočni zunanji podobi so bila zanjo usodna že prva obstreljevanja italijanskih težkih topov leta 1915.

Soška fronta je še kako zaznamovala pokrajino in ljudi ter pustila številne sledi. Pri tem je imel pomembno vlogo tudi obrambni kompleks v Klužah. Spodnjo trdnjavo so prilagodili novemu načinu bojevanja. Postala je sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Dodali so ji številne varovalne in oskrbovalne objekte, kot so manjša elektrarna, črpališče vode, opazovalnice z reflektorji, gorske utrdbe. Izvrstna lega je trdnjavo Kluže varovala pred napadi.

V drugi svetovni vojni je spodnja trdnjava še zadnjič imela vojaško vlogo in takrat je delno spremenila svojo podobo. Zaradi lažjega prehoda anglo-ameriške vojske so porušili cestno zaporo nad cesto.

Izjemni objekt ostaja zanimiva turistična točka. Utrdbeni kompleks ob reki Koritnici je vsekakor vreden ogleda in smiselno dopolnjuje krožno pot. Ta poteka od Bovca mimo cerkvice sv. Lenarta do obeh trdnjav na Klužah, po poti proti Bavšici do sotočja Koritnice in Šumnika, do brvi čez Koritnico, do domačije na nasprotnem bregu ter nato do avstro-ogrskega pokopališča iz prve svetovne vojne in urejenega nekdanjega vojaškega odseka na Ravelniku.

Ob poti se boste srečevali z izjemnimi naravnimi lepotami in bogato kulturno dediščino, ki jo je izoblikoval človek v želji po boljšem življenju in v boju za preživetje v tem ne preveč prijaznem okolju.

mag. Damjana Fortunat »Černilogar